Na krajšem obisku Konasnice

O jami Konasnici so se razpisali že mnogi, kar ni zaradi njenih lepot nič nenavadnega. Jama je znana že dlje časa, a šele odkritje novih delov je krivo za pravo gorenjsko jamarsko senzacijo. Nobeden namreč ni pričakoval vseh običajnih lepot v obliki najrazličnejših kapnikov, zaves, ponvic, bele sige in še kaj bi se našlo. Zaradi tega so pred novimi deli odkritelji namestili vrata, ki lepo poskrbijo za moten dostop obiskovalcev z zlimi nameni. Ostale obiske dobronamernih jamarjev pa uspešno regulirajo pri turističnem društvu, kjer v dražgoški brunarici izposojajo ključ.

Po jutranjem gumidefektu in posledično poznejšem odhodu iz Ljubljane smo po kratkem postanku v Dražgošah začeli z iskanjem pravega parkirnega mesta. Po malce zmedenem opisu natakarice smo ga malenkostno zgrešili, na kar nas je opozoril prijazni domačin. Njegova prijaznost je šla celo tako daleč, da nam je s kretnjo nakazal pot, po kateri naj bi se povzpeli. Na žalost je bila napačna, kar smo ugotovili s poznejšim pogledom na GPS napravo, a se zaradi trme in ponosa nismo spustili nazaj na izhodiščno točko. Prečenje po neshojeni strmini je bilo seveda posebno doživetje. 

Do jame smo se tako privlekli šele ob 13. uri in ob dodatni želji, "da se ne bi ravno v trdi jami vlekli navzdol" ugotovil, da kakšnega kvalitetnega časa za foto izživljanja ravno ne bo. No, malce smo še potavali po vhodnem delu in se po ožjem prekopanem rovu pretočili skozi  vrata v nove dele, zbrali svoje misli in urno krenili proti koncu jame.

Jama se je že po nekaj metrih pokazala v vsej svoji lepoti. Čeprav smo pričakovali udoben rov, sta nas velikost in oblika še dodatno presenetila. Če ne drugega, smo se vsi strinjali v tem, da je nekoč voda tu spoštljivo delovala. Jama ves čas sledi isti smeri, brez zoprnih prekinitev v obliki pasaž ali stopenj. Paziti je treba le na premišljen korak, kar pa je v vsaki jami samo po sebi umevno.

Zadnje čase smo ugotavljali, da je bolj smiselno prekrižariti celotno jamo in se fotobeleženju posvetiti med povratkom. Dobra stran takšnega početja je v visoki morali sotrpinov, saj ni nobenega zoprnega ustavljanja zaradi fotkanja, vendar pa mora po drugi strani fotograf vložiti kar nekaj energije v pomnenje prostorov, ki bodo na povratku deležni posebne obravnave. Na žalost se takrat pokaže slaba stran te strategije, saj morala hitro skopni zaradi pogostega ustavljanja in dolgega čakanja. Hm, nekaj vmes bi bilo seveda idealno...

Ker je jama pogosto obiskana so jamarji označili pot z nadvse vidnimi rdečebelimi trakovi. Debata o tem ali je to potrebno ali ne je tu brezpredmetna, saj bi brez tovrstnih označb jama že zdavnaj izgubila svoj čar. Res je jamarska romantika v tem primeru manjša in tudi občutek nedotaknjenosti povsem splahni, a je možno vsaj s popravljeno fotografijo prikazati prvinskost teh prostorov.

Proti koncu jame se odcepi najlepši rov. Danes je seveda precej drugačen, kot so ga videli prvopristopniki, saj je svoj davek terjal obisk velikega števila ljudi. Ta se na srečo kaže le v potacanih tleh, poškodovanega in umazanega okrasja niti ni opaziti. Pohvale, predvsem tistim, ki v jame redkokdaj zaidejo.

Ob tako pozni uri je bilo jasno, da bo tokratni fotografski povratek hiter in karseda selektiven. Nekje na sredini lepega rova je morala že drvela proti dolgočasju in slabi volji, kar je seveda nakazovalo, da bo treba izlet kdaj ponoviti. Čeprav sem se neupravičeno zmrdoval, da je "jama pa res usrana do amena", sem v družbi domačega računalnika ugotovil, da je vsekakor vredna še enega obiska. In ker sem si jamo enkrat že ogledal, bo prišla v poštev primernejša strategija fotografiranja.

Po končani akciji smo si tradicionalno pizzo privoščili v dražgoški brunarici, ki jo ob priporočilu škofjeloških jamarjev tudi mi toplo priporočamo... Po dražgoških strminah in globinah smo se tokrat potikali Mojca, Andrej, Vesna, Alan, Nebojša in novopečeni Blaž. Še kakšen dodaten posnetek pa v galeriji.